Monday, 20 March 2017

The Ballad of Blaž Mršić

I am writing this letter to esteemed European institutions as a patriotic Slovenian as well as a proud European in hope that European Union and its institutions take notice of systemic effort to shove our country back into the abyss of totalitarianism. I feel this is something that has to be expressed since our western neighbors and allies seem to be completely oblivious to our ever more apparent descent from rule of law to chaos of ex-communist dictatorship worshiping madhouse.

A single Facebook comment underneath a post of our ex Prime Minister Janez Janša was an inspiration for this exasperated rant.

Long story short: Mr. Janša expressed his dismay in a Facebook post about a recent gruesome murder case which was broadcast on Facebook via live feed, and subsequently became a media sensation. He added how there are many victims of the communist regime lying in unmarked graves around Slovenia and the media doesn’t really pay much attention to it anymore.

An ignoramus of the worst kind – one of those you hear yelling about the good old days in reeky old bars – commented with a vile reply, that encapsulated everything that is wrong with our country at the moment. I won’t dwell deep into his profanity laden comment, suffice it to say that he said something in line with: “Fuck you and your holes filled with (nazi/fascist) collaborators.” 

First it has to be explained what these holes actually are. They are mass graves filled with victims of the communist regime. Some Croatian, some Serbian, others Slovene. Some that collaborated with Italian and German armed forces during the Second world war. Others which just had too much real-estate that needed to be pillaged and stolen by the communists. Then there were some who just found themselves at the wrong place at the wrong time.

The biggest mass grave discovered so far is Huda Jama. Huda Jama is an abandoned mine in which communists hid what they described as “nazi and fascist collaborators” after a mass slaughter that followed the (so called) liberation (which was actually thinly disguised 46 year enslavement of the Slovenian people). Those “collaborators” – as later forensic evidence showed – also included young women as well as males in their mid-teens, most of them being completely clueless about Hitler, Mussolini or the whirlwind of World War 2 around them, as they suffocated underneath an ever-increasing pile of corpses being unloaded on top of them. Some dead, some barely alive, some completely lucid and horrified. Huda Jama was just one of such post-1945 dumping grounds where communist revolutionaries tried to bury their crimes far away from reaches of history books. And they succeeded. Right until 2011 when the first burial site was officially found – after decades of murmurs from the local population. When first bodies were being evacuated and the industrial scale of the murderous endeavor of communist death-squads finally became apparent, the leftist government tried to play it down, going as far as the President of the Republic and one time candidate for the high position of UN Secretary General proclaiming the massacres "a 2nd rate topic".

At this point I would like to take you back to that comment made by the ignoramus that spurred me on to write this response. You remember – the kind you run into in bars of questionable reputation. It just so happens this man is no ignoramus. He is a secondary school history teacher that goes by the name of Blaž Mršić. He is teaching at a prestigious France Prešeren gymnasium in Kranj. Gymnasium secondary schools in Slovenia are usually attended by future intellectuals who intend to study further at the university.  This far-left activist, akin to a Nazi supporter in Germany on the public payroll. He is being paid by our – supposedly center-left – government to present our children - future intellectuals, no less - with unbiased truth about our nation’s history. Yet he is an ideologue of the worst kind. An apparent anarchist, who does not believe in the rule of law and condones extrajudicial killings. This is the person who will tell our youth what happened during the second world war.

This would be an unfortunate anomaly if he was an isolated incident. But it’s far from it. A fetish of communism worship is running rampant throughout our country and is opportunistically yet tacitly supported by the establishment. You see,  this teacher will never get suspended by the Ministry of Education. Not as long as the (supposedly)  center-left government of Miro Cerar reigns supreme. Nor were the kindergarten teachers who dressed up 5 year olds  in old revolutionary uniforms mimicking the look of Yugoslavian guerrillas from seven decades ago.

The worship of communist symbols in our country has become a strange obsession fully supported by the government that still calls itself center-left but is slipping ever more dangerously into demagoguery of radical regressive left.

A bizarre ritual occurs every year on 5th of January as people gather to commemorate the battle of Dražgoše, a long forgotten incident during the second world war, where the communist army sacrificed a whole village of people as collateral damage, after they provoked Germans into attacking them. This infamous incident has grown into mythic status due to rewritten post-war history that portrayed the communist partisans as freedom fighters that stood up to Nazi Germany. Every year this embarrassment of our nation is being remembered as the nation-defining moment of resistance. The whole left establishment comes to greet the – ever fewer – surviving soldiers, as well as local aficionados of everything that has a distinct flavor of anti-imperialism, anti-capitalism, communism and anarchy. Together they rejoice, wave Yugoslavian flags with the infamous red star in the middle, carry banners sporting pictures Josip Broz Tito - our local Kim Jong Un -  and dress up as partisan fighters, strapped with actual guns, like some ghoulish apparitions from a long forgotten battles.

The current  President of the Republic gives a speech. Followed by the prime minister. Followed by the ever-present Milan Kučan, our first President of the Republic and coincidentally  also the last President of the Communist party of Slovenia, as well as the ultimate puppet master of post-transitional Slovenia, who with tacit undercover support helped socially engineer the left establishment around his persona. A man who is still being viewed as an esteemed statesman in our country has actually been an enabler of the worst kind of radical left train of political thought. Alongside his faithful regime economists - many of them apologists of yugoslavian brand of communism - he helped concoct a policy of “national interest” as a natural successor to Yugoslavian self-managing socialism, wherein foreign companies have been demonized and systematically shunned, while local state-owned ones have been privy to political protection. Of course these state-owned companies are jam-packed with regime-friendly bureaucrats, which basically amounts to the end game of political elites stealing the whole economy in one self-protective, interventionist swipe.

For this to be achieved the iconography of yesteryear had to be employed rigorously. Yugoslavian flags, hammer&sickle symbols, anticapitalist movements, state-ownership supporting mobs which randomly - yet in reality instigated by the media and politicians -  gather on main squares of our cities every time there’s a remote chance of a foreign company saving one of our state-owned businesses that’s been run to the ground by mismanagement and corruption… this is the face of new Slovenia. A country so convoluted with it’s past that it’s unable to ratify  the 2009 European Parliament resolution on European conscience and totalitarianism, simply for the fact that it added communism as one of the totalitarian regimes that this partiuclar resolution condemned. How could we possibly ratify it as such,  when much of the left establishment stems from the very same totalitarian tradition.

I feel it’s a Slovenia that the west is yet to pay attention to. Which is too bad because we need our western allies to get rid of this virus of pathological radical leftism. There are subtle hints in international polls every now and again, yet no notices. We are one of the most euro skeptical countries in the EU. We are one of only four EU countries that would prefer the protection of Russia, rather than NATO. Just two decades ago Bill Clinton was met with great fanfare, one that could only be matched to the one he got in Kosovo. Today we are one of the countries that hate USA most (next to such champions of Liberty and freedom as Somalia, Palestine, Afghanistan, Iran…). The signs are ominous. We aren’t just slipping to the past economically and ideologically, we are doing it geo-politically too. Two years ago the tip of this nasty iceberg surfaced on the European stage when one of our left's patsy prime ministers Alenka Bratušek embarrassed herself as she ran unsuccessfully for the European Commissioner. During her questioning the EU parliament members discovered more than  just the fact that she's a political poseur with no worthwhile knowledge on the field she's supposed to be in charge of. They also discovered she proudly sang the lyrics of an infamous communist anthem Bandiera Rossa during an official event that was broadcasted on our national television. PMs - even those on the left - seemed to be puzzled how an ALDE member sees no problem esctatically screaming "Evviva il communismo e la libertà" during a public event. No one in Slovenia was surprised. It is the new norm.

You see this shift in national mindset is not just a freak show. It’s a methodological political guerrilla warfare that certain idealogues gathered around the ex President of the Republic Kučan spread throughout our political and economic landscape. These political elites on the left portray themselves as social democrats, yet they are thinly disguised last European remnants of the once terrifying Yugoslavian totalitarianism.

Their tyranny however is executed in a far more clever, efficient and sinister way, compared the strongmen of the 21st century like Xi, Lukashenko, Erdogan or Putin usually go about it – they rather rule our tiny little country incognito, while keeping appearances of a parliamentary democracy. It is a worst kept secret that the last 3 left-wing prime-ministers were hand-picked by a very tiny circle of the leftist elites. Zoran Janković would be the 4th but fell through due to his own political incompetence after having already won the elections. It is also proven public knowledge that they control pretty much all mainstream media through intricate network of their loyalists who own major newspapers and other media outlets in the country. In addition the courts are almost exclusively presided over by jurists who learned their jurisprudence in a communist dictatorship.

Lukashenko is an evil dictator in the eyes of the world. These people are humble retired old men, who go out for a walk in the park every morning. Yet in the long run no less of a  stumbling block in the process of democracy, freedom and free thought.

Now back to the main point of this text. The fact is strange things are happening in our country. Things that would have been unfeasible just 20 years ago. And a history teacher not just condoning,  but celebrating extrajudicial killings of innocent people after Second world war is a line in the sand that needs to be drawn for the sake of sanity of this country and Europe in general. I titled this document a ballad but it can also be an ode to freedom.

It is up to you, esteemed European colleagues to have your say. It is your duty to tell our current Prime Minister, his Ministers and our government as a whole that it is not acceptable for a publically funded teacher to be condoning crimes against humanity and getting away with it without punishment. Remind them that such an outrageous act would not only be  disciplined but criminally sanctioned in any modern, civilized country. You owe this to the rest of Slovenians. The ones who have not yet been swallowed by quasi-yugoslavian self-managed socialism movement. We - the libertarians, the free trade impresarios, the believers in the European idea - are your true allies. The ones that keep the public opinion at least 50 percent on euro-atlantic side of the fence.  We are the ones who want a healthy EU, just like you do. We want to help you cleanse its infected regions which you don’t even know exist. I am pointing one out here. Have your say!

Tell our prime minister Miro Cerar that it is NOT acceptable for a public figure who is supposed to be teaching our kids unbiased history to sadistically support postwar extrajudicial slaughter fests.

Tell Maja Brenčič the Minister of Education, Science and Sport that it is wrong her ministry did nothing to make things right in this scandal. Tell her that countless, nameless victims still resting in mass graves across Slovenia are being shamed and humiliated for as long as this teacher is still a part of a workforce that she oversees

Tell them. I promise you, it will make a difference. Because one thing Slovenes care about the most – no matter if they are evil dictators or boring bureaucrats – is saving face. Help make Slovenia European again. Help make it sane again. 

Tuesday, 14 February 2017

TTIP, pot v lepšo bodočnost, katere se vsi otepajo

Tale sestavek sem napisal že mesece nazaj, ko so me je slovenska medijska scena tako sprovocirala s svojo socialistično držo glede mednarodnih trgovinskih sporazumov, da si nisem več mogel pomagati. Potem, ko je razumnikom v EU in Kanadi končno uspelo utišati valonske oportunistične socialiste in je bila sprejeta CETA, sem ga dal nazaj v predal, češ, morda so ljudje končno spregledali. Danes februarja 2017 živimo v nekem čudnem alternativnem vesolju antiglobalistov, kot so Trump, Frange, LePenn, Wilders – ljudje, ki so na bizaren način v ozkogledem protekcionizmu demagoško podali roke skrajni levici v EU in ZDA (ter z našimi zvestimi psevdoliberalnimi sopotniki evropske socialdemokracije, kot sta Vajgel in Šoltes) pa je očitno čas, da ponovno podam svoje misli o tem zakaj so me pred meseci tako razjezili puhloglavi članki, ki so napadali Trans Atlantic Trade and Investment Partnership (TTIP).  Danes je sporazum v veliki nevarnosti, da ga odnese val   ameriškega trumpovskega protekcionizma na eni strani in evropskega socializma na drugi strani.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na nacionalki ob splošnem pomanjkanju proračuna za kupovanje novih filmov večkrat vrteli film Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers). Zgodba gre nekako takole: teles zemljanov se polastijo invazivna bitja iz vesolja. Ponoči ko ljudje spijo, nezemljani  prevzamejo njihovo telo in jih spremenijo v letargične zombije brez čustev, ki služijo le kot transport gostiteljev po našem zelenem planetu. Po začetni invaziji ostane le še peščica ljudi, katerih teles se niso polastili vesoljci in se še zavedajo samih sebe. Vsakič, ko skupino preživelih opazijo zombiji začno kazati na njih in s kruljenjem podobnim svinjskemu opozarjat druge zombije v bližini, da so naleteli na ljudi, ki še niso bili osvojeni. Na koncu filma ostaneta le še dva glavna junaka. Moški in ženska. Film se konča tako, da ga ona opazi sredi propadajočega Washingtona, pred stavbo ameriškega Kongresa in zakliče njegovo ime… on jo pogleda in nato začne kazati na njo s prstom in kruliti. Tudi njega so dobili. The end. Zaključna špica, rola se grozljiva priredba »Amazing Grace«.

Tak občutek me popade, ko po svoji lastni neumnosti in trmi z ljudmi razpravljam o zloglasnem trgovinskem sporazumu med EU in ZDA – TTIP. Obrožen sem z zombiji, ki krulijo in kažejo s prsti. Zombiji za katere sem še včeraj mislil, da so povsem normalni ljudje. Danes pa vidim, da so tudi njih osvojili »vesoljci«. Zgrožen sem bil, ko sem videl, da je proti TTIP s šankovskimi arumenti začela hujskati celo Zveza potrošnikov Slovenije. Tista zveza,  ki bi se naj borila na strani potrošnikov.

Naslednji dan je Portal Politikis, dal besedo vnuku slavnega socialističnega klavca, skrajno levičarskemu evroposlancu Igorju Šoltesu, da je še sam lahko povedal nekaj bedarij na temo in vnovčil kapital pri zvesti neumni publiki, ki predstavlja jedro skrajno-levega volilnega telesa. V vsakdanjem življenju srečujem ljudi, katere sem zmeraj cenil kot razumne, preudarne in racionalne, ki so me šokirali z nestrinjanjem s TTIP. Ne razumite me napak – z nestrinjanjem in različnimi mnenji ni povsem nič narobe. Težava nastopi le potem, ko vsi »zombiji« začno uporabljati natanko isto retoriko smešnih, davno ovrženih argumentov. Še včeraj sem bil obkrožen z realisti, ki so želeli prepričat svet, da smo tudi Slovenci mednarodno konkurenčni, danes pa name s prsti kažejo isti ljudje, le da zdaj z grozo ugotavljam, da so vsi prikriti antiglobalisti in protekcionisti na najbolj primitiven način.

Trgovinski sporazumi v bivših komunističnih, protekcionizma vajenih  državah so dokaj lahka tarča za spretne politične oportuniste. Mednarodna trgovina sama po sebi v takih državah po pravilu velja za zionistično/globalistično NWO zaroto, s katero nas želi Soros podjarmiti in zavladati vesolju. Veliko lažje je ljudi prepričati, da tujci prihajajo izkoriščat in plenit, kot da si želijo medsebojne gospodarske koristi. Ekonomija ni eksaktna veda in ekonomisti moderne dobe so si bili marsikdaj diametralno nasprotni v svojem dojemanju človeške gospodarske aktivnosti in njene regulacije. A o eni stvari so si bili zmeraj enotni:  mednarodno trgovanje se splača, protekcionizem pa ne. Za to obstaja več smelih argumentov, ki niso intrinzično razumljivi sosedu, na nebu išče sledi chemtrailov in ki voli levico, ker je ta za delavno ljudstvo. Angleški ekonomist David Riccardo je prvi pisal o aspektu primerljive prednosti. Preprosto povedano, če je država A odlična v izdelavi srpov, država v pa v izdelavi kladiv, je smelo, da država B  od države A kupi srpe, država A pa od države B kladiva. Bilo bi neučinkovito, ko bi država A morala na silo svoje potrebe po kladivih zapolnjevati s svojo neučinkovito proizvodnjo kladiv, enako velja za državo B, ki ne zna učinkovito narediti srpa. Ko si tako izmenjujeta dobrine, ki jih učinkovito proizvedeta zmagata obe.   Do takšne izmenjave dobrin na plemenski ravni je prihajalo že odkar obstaja civilizacija, daleč pred pomladjo narodov in  sanjami o prostotržnem liberalizmu.

Z nastankom mednarodne trgovine se zbudi konkurenca. Slovenci smo to občutili na lastni koži, ko nas je povsem legalno ropal državni monopolist Telekom Slovenije in nam zaračunaval absurdne naročnine in cene impulzov mobilne telefonije, hkrati pa ljudi z analognimi priključki zafrkaval z nujnim doplačilom paketa ISDN, če so so zaželeli novejši in bolj napredni ADSL (čeprav za to ni bilo nobene tehnične podlage – vse po načelu »ker lahko«). S konkurenco so se pojavili paketi zakupljenih podatkov in minut klicev. Nižale so se cene. Tudi Telekom Slovenije je kar naenkrat postal manj ohol in na vrat na nos začel ponujati svoje akcije (celo takšne gasilske, kot je bil paket Džabest pod ceno operativnih stroškov). Konkurenca je najboljša prijateljica potrošnika. Tega se še bolj nazorno zavedamo, ko obiščemo dobro založene police Lidla, Spara in Hoferja. Tisti s tremi in več križi na hrbtu se še spomnimo ogabnih jedilnih čokolad, sadnih sirupov enakega umetnega okusa, izbire med črnim in belim kruhom,  pralnih praškov z vonjem po naftalinu, pomanjkanja svežega sadja... Danes nam je ogromna izbira tako samoumevna, skoraj nadležna. Dvomim pa, da bi kdo raje šel nazaj v tisti čas. In ni vam treba. Ker obstaja mednarodna trgovina. In z njo tudi konkurenca.

Ljudje smo najboljši tedaj, ko sodelujemo. Ko dostopamo na tuje trge, hkrati pa imajo tujci dostop do domačega. Po principu medsebojnega učenja pridobimo vsi. Japonci so se od Angležev učili delati avtomobilov in od Američanov serijske proizvodnje. Evropejci in Američani smo se nato od Japoncev naučili kako serijsko proizvodnjo narediti bolj učinkovito in zanesljivo. Zato se danes vozite v vozilu s 5 letno garancijo, pred 50-leti pa ste na morje hodili s škatlo orodja v prtljažniku, za vsak slučaj, če sta se slučajno spaček ali fičo pokvarila. Finci so Američane naučili kakšen potencial ima pametni telefon z zaslonom na dotik. Korejci so koncept izboljšali, Kitajci so ga naredili cenejšega. Zato si danes lahko omislite vrhunski pametni telefon za vsega 200 evrov, pred tridesetimi leti pa ste okrog hodili s kovčkom na katerega je bila dodana slušalka, da ste morda lahko opravili kakšen brezžični klic nekje v centru velike metropole.

Ste še zmeraj prepričani, da je globalizacija in z njo povezano mednarodno sodelovanje vaš največji sovražnik, ki jemlje službe in ljudi peha v revščino?


Če se torej vsaj najdemo v točki, kjer si lahko priznamo, da je mednarodna trgovina pomemben del človeškega razvoja, si moramo hkrati priznati, da potrebujemo tudi mednarodne trgovinske sporazume. Ne le takšne bilateralne, ki urejajo razmerja med posameznimi državami ampak tudi multilateralne in medkoninentalne – take, ki bi olajšali proces medsebojnega učenja, sodelovanja, trgovanja… vsega kar nas bogati kot vrsto. Evropska Unija, ki je danes tako na udaru kritikov zaradi neučinkovitega reševanja begunske problematike, je iz majhnega medtrgovinskega sporazuma, med ustanovnimi članicami, ki naj bi urejal le premog in jeklo zrasla v svetovnega igralca. Štiri svoboščine, ki jih unija jamči (prosti pretok dobrin, kapitala, storitev in oseb) so Evropo spremenile v en sam trg in privarčevale trilijone evrov – ne le bankam in multikorporacijam, kot cinično nakladajo populisti. Zaradi tega, ker je Evropa svetovno pomemben igralec na prostem trgu pridobimo vsi. Takojšnji brezcarinski in birokratsko olajšan dostop do 500 milijonskega trga je prinesel delovna mesta, večjo konkurečnost in višji življenski standard.

Višjegrajske države, ki so za razliko od naše države resneje vzele lustracijo in pretrgale s preteklostjo, so v prostotržnem kapitalizmu eksplodirale in se iz držav tretjega sveta prelevile v evropske in svetovne zgodbe o uspehu. Poljska je recimo od leta 1990 do danes napredovala iz 151. na 48. mesto po bruto državnemu prihodku na prebivalstva, Češka iz 138. na 40. mesto. Težava je le, da ljudje te pridobitve nespametno jemljejo za samoumevne, kar se je zelo lepo pokazalo pri nedavnem britanskem referendumu o izstopu iz unije, kjer so Brexit demagogi vstrajno ponavljali, da bi bilo Združeno Kraljestvo enako močno tudi brez Evropske Unije. 

Pozabili pa so v kakšnem kaotičnem stanju prezadolženosti, nekonkurečnosti in stagflacije so bili preden so se leta 1973 pridružili EU.  Na žalost bodo morali v naslednjih desetih letih pojesti grenko spoznanje svoje zmote, začenši z zatonom Londona kot finančnega središča, umikom japonskih proizvajalcev avtomobilov in evropskega konglomerata Airbus, ki je že napovedal, da so večstomilijonske naknadne investicije v tovarno kril v Brightonu pod velikim vprašejm. Komaj čez 10 let, ko bo v Veliko Britanijo pljusknil val recesije, ki ga bo poganjal tornado zmanjšane konkurečnosti, se bo zares videlo kako uspešen je projekt gospodarske enotnosti evropskega trga.

Prav, evropskeptiki obstajajo, čeprav sem prepričan, da je večina Evropejcev še zmeraj dovolj prepričanih, da jim je – vsaj iz finančnega vidika - bolje v EU kot pa bi jim bilo izven nje (konec koncev podobno nakazuje tudi obupno hlastanje balkanskih držav, Turčije in Ukrajine po pridružitvi). Edine države, kjer je po anketah naklonjenost EU nižja kot 50-odstodkov so po raziskavi Evropske Komisije Grčija, Francija, Italija in Nizozemska.


Če torej sledimo misli, da je evropski projekt gospodarsko dober (ali vsaj boljši od alternativ) in da bi bile države članice brez njega na slabšem kot so danes kaj je potem narobe s trgovinskim sporazumom med ZDA in EU? Za dve državi, kateri sta ena drugi najpomembnejši trgovinski partnerki in – kar je še pomembneje - po naravi del istega evro-atlantskega kontinuuma in jedro človeške civilizacije bi moral biti mednarodni trgovinski sporazum tako naraven kot spolni odnos po maturantskem plesu. Finančniki – vsaj tisti podkrepljeni z analizami – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Gospodarstveniki – vsaj tisti podkrepljeni s podatki – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Kje se je torej zalomilo, da ljudje hodijo na ulice s transparenti proti TTIP in to s takšno ihto, kot da gre za sporazum o kemični kastraciji homoseksualcev?

Dolgo sem bral stališča nasprotnikov sporazuma. Mednarodne levičarske demagoge kot sta Noam Chomsky in David Graeber.  Domače socialistične aktiviste iz skrajne Združene levice, davkoplačevalsko napajajočih se NVOjev kot je Umanotera, Zelenih Slovenije, evroposlanca Šoltesa… Pričakoval sem vsaj nek približek koherentnim argumentom. Take, ki bi se jih dalo napasti in argumentirano razmontirati. Pa jih ni. Ljudje enostavno trdijo stvari, ki de facto niso resnične. So nevedni ali zavajajo. Ne vem. Vem pa, da bodo isto trdili še naprej, tudi, ko jim konkretno poveš v kakšni zmoti so. Očitno res živimo v svetu »alternativnih dejstev«.


Kateri so torej največji trni v peti TTIPjevcev? Le trije:
1)    Pomisleki antiglobalizatorjev, t.i. evropskih Trumpov, ki se borijo za samozadostnost in proti globalizmu
2)    genetsko spremenjena prehrana (GMO)
3)    institutom zunanje poravnave sporov (ISDS)

Prvi za serviranje osnovnošolsko izobraženim, katere so spretni politiki prepričali, da jim revnejši tretji svet krade službe – antiglobalizem je koristna krma za uporabne idiote.  

Drugi zaradi mešanice tistih, ki ne razumejo znanosti in oportunistov, ki jo razumejo, a je ne želijo razumeti -  GMO pridelava hrane je koristna krma za uporabne idiote.

Tretji za mešanico tistih, ki ne razumejo prava in tistih, ki ji ga razumejo, a ga ne želijo razumeti -  ISDS je prav tako koristna krma za uporabne idiote.

Prve pomisleke sem obdelal v prejšnjih odstavkih. Antiglobalisti spadajo v podstrešje zgodovine ob bok Herbertu Hooverju in njegovim protecionističnim tarifam, ki so bankrotirale ves svet in posredno pomagale pri netenju druge svetovne vojne.
Torej ostaneta le še dva na videz razumna pomisleka. Genetsko pridelana prehrana in institutom zunanje poravnave sporov Investor state dispute setlement (ISDS).

V zvezi z genetsko pridelano hrano se je v javnosti razpaslo več pol-resnic, napačnih informacij in tudi čistih laži kot o tem kdo je ubil JFKja. Znanost, pa je za razliko od politike in lobijev povsem natančna veda, ki temelji na empiričnih spoznanjih. Zaradi nje letimo 10 kilometrov nad zemljo, plujemo po širnih oceanih in raziskujemo skrivnosti našega osončja. Zato ji gre zaupati. In znanost pravi takole (po točkah, da bo bolj kristalno jasno):

1)    Genetsko spremenjeno hrana se je komercialno začela uporabljati že leta 1994
2)    Opravljenih je bilo na tisoče mednarodnih študij o morebitni škodljivosti le-te
3)    Večina študij ni naša prav nobenih dokazov da je genetsko spremenjena hrana škodljiva

Zeleni bodo na tem mestu skočili pokonci rekoč: »Ampak to da ni nobenih dokazov, še ne pomeni, da ZARES ni škodljiva«. In ne zamerim jim da tako mislijo, ker ne razumejo znanstvene metode. V znanosti besedna zveza »nobenih dokazov« ne pomeni enako kot izjava lokalnega pijanca, da ni nobenega dokaza, da je pijan. Globalni znanstveni konsenz, ki je enoten, da ni nobenih dokazov o škodljivosti nekega početja lahko laiki brez težav razumemo kot »Genetsko spremenjena hrana NE škoduje zdravju.« Druga paradigma, ki jo tako radi omenjajo zarotniki je ta, da so vse raziskave bile plačane s strani velikih korporacij. Pa niso bile. 

V raziskavah, ki jih je sponzorirala tudi Svetovna Zdravstvena Organizacija in v kateri so sodelovali strokovnjaki iz vsega sveta ni bilo prispevkov ali lobiranja farmacevtskih družb. Poleg tega se vsako leto v znanstvenih publikacijah (tistih, ki jih laiki zaradi zahtevnosti ne berejo) pojavljajo nove neodvisne raziskave, ki stran od medijskega blišča vedno znova odkrivajo isto resnico: Da genetsko spremenjena prehrana ni škodljiva. V znanstveni srenji je tema že tako prežvečena in dokazana, da so danes raziskave o njej podobne tistim, ki bi skušale dokazati, da je zemlja okrogla (vedno se bo našla skupina ljudi, ki trdi da je ravna).

O temi bi se že zdavnaj lahko nehali pogovarjati, če ne bi bilo v ozadju zelo neznanstvenih finančno-interesnih motivov.  Nalijmo si čistega vina. Dejan Židan in njegovi jezdeci zelene bio-predelane apokalipse doma in v EU, med katerimi je na žalost očitno tudi Zavod za varstvo Potrošnikov imajo svojega konja v igri. Z demoniziranjem cenejše uvožene genetsko spremenjene hrane hkrati brenkajo na strune domačih pridelovalcev in njihovih precenjenih izdelkov, kot tudi bio/eko kartelov, kateri že leta za nos vlečejo nevedne potrošnike s paradigmo »Eko predelava je zdrava, pesticidi povzročajo raka, dajte nam 30-odstodkov več za povsem enak izdelek, a z EKO nalepko, hvala.«

Dejstvo je da ljudje manipuliramo z geni živali in rastlin že tisočletja. V naravi ni lepih rumenih banan, z modrimi nalepkami Chiquita Bananas. Banane v naravi so majhne, rjave, lepljive, preveč sladke in dokaj neokusne. V naravi ni pomaranč. Moderna pomaranča je produkt pradavnega človeškega križanja pomela in mandarine. V naravi tudi ni prašičev, krav, kokoši in drugih domačih živali. Vse so bile namensko gojene za to, da so dobrega značaja, okusnega in obilnega mesa, da nosijo lepa jajca in dajo okusno, človeku prijazno mleko. 

Da so dobili domačo kravo so stari Mezopotamci križali na stotine generacij in vrst afriških govedi, preden so prišli do telesnega pečata, ki ga danes nosi vsaka slovenska muka. Seveda bodo lobisti proti GMO začeli kruliti, da to ni isto, a že 5 minuten pogovor s katerimkoli spoštovanim genetikom na zemeljski obli, vam bo razkril, da gre za isto stvar, le da s pomočjo moderne znanstvene metode gene manipuliramo bolj natančno in učinkovito, včasih pa so jih bolj po principu: »Posejmo, da vidimo kaj zraste iz te mešanice, ponovimo tisočkrat, dokler ne dobimo ravno prave kombinacije«. V obeh primerih gre za človeško igranje z DNK živih organizmov, ki se nato konzumirajo kot prehrana.

Žalostno dejstvo je, da kljub omenjenemu  znanstvenemu konsenzu premeteni politiki strah in neumnost množic izkoriščajo za pridobivanje političnih točk – pri čemer predvidevam, da je večina politikov samih dovolj pri pameti, da globoko v sebi vedo, da z GMO prehrano ni prav nič narobe. Povedano drugače -  da so navadni hinavci. Še bolj žalostjo je dejstvo, da je genetsko spremenjena hrana edina, ki bo rešila lakoto na svetu, a se ji pod noge postavlja polena človeške nevednosti, in kot neposredna posledica le tega milijone ljudi strada, čeprav jim ne bi bilo treba. Na drugi strani potrošniki v razvitem svetu trpijo manj dramatično, a še vedno po nepotrebnem. Zaradi genetsko spremenjene prehrane, se je cena hrane znižala. No vsaj tiste, ki se jo zaradi modificiranih genov, odpornih na zajedavce pridobivamo ceneje in z manj pesticidi. Seveda vas bo naš minister silil v nakup genetsko nespremenjene slovenske hrane, ki je bojda boljša ker so mu strici povedali. 

Pri pridelavi genetsko spremenjene prehrane se zaradi manj pesticidov veča varnost pridelovalcev samih. V prihodnosti bomo lahko pridelovali hrano iz rastlin, ki bodo povsem odporno na mraz in sušo, zahvaljujoč spremenjenim genom. To je edini način da svetovno proizvodnjo hrane dvignemo za 70-odstodkov do 2050, kar je komaj dovolj za prehrano 9 milijard zemljanov, ki bodo živeli takrat. Brez genetsko spremenjene predelave bo več milijard ljudi na svetu stradalo. Preostali bodo uživali v bio in eko izdelkih, v svojem izoliranem, znanstveno nevednem mehurčku. Zanimivo, da se za takšno prihodnost borijo zeleni in socialisti, kajne?


V zvezi z institutom zunanje poravnave sporov ISDS med državami in investitorji ISDS je pomembno poudariti naslednje: ISDS ni izum TTIP, pač pa je inštutut mednarodnega javnega prava že odkar obstajajo mednarodni sporazumi. 

Tudi evropske države imajo sklenjenih več kot 1400 sporazumov z drugimi državami EU kot tudi državami izven EU del katerih je tudi ISDS. Več kot dve desetletji se brez velikih konflikov ISDS uporablja v severnoameriškem sporazumu NAFTA. Institut je prinesel ogromno predvsem revni Mehiki, v katero Ameriške multikorporacije veliko bolj pomirjene vlagajo, zavedajoč se, da jih ščiti neodvisna mednarodna arbitraža. Brez le te pač ni investicij v politično in gospodarsko volatilno okolje, kot je Mehika v Severni Ameriki in kot je recimo Slovenija v EU.  Velike korporacije bodo hudičevo premislile preden bodo v Sloveniji gradile tovarne vredne več sto-milijonov dolarjev in prinesle nova delovna mesta, če ne bodo zaščitene pred samovoljnostjo državne suverenosti nestabilnih držav. Recimo takih, kjer si poslanec državnega zbora upa povedati, da njene parlamentarne stranke ni povsem nič strah razlastniniti velikih korporacij, kot je pogumno povedal revolucionarni tovariš Kordiš v Tarči. Ali pa takih, kjer kljub temu, da imajo v Ustavi zapisano vrstico o pravni državi, tretjo vejo oblasti obvladujejo sodniki, ki so sodili tudi v tiraniji.

Če jutri Severna Koreja postane demokracija, boste zaupali sodnikom, ki so pod Kim Jong Unom , njegovim očetom in dedkom nedolžne ljudi pošiljala v gulage in pred strelske vode? Jaz ne bi. Velike korporacije najbrž še manj.

Parlamentarni in nevladno organizirani združeni levičarji bi vam ISDS radi napačno predstavili kot sredstvo s katerimi bodo zlobne korporacije v tajnem postopku »tožile« državo EU po posebnih pravilih, ki ne bi upoštevale ustave in zakonodaje, kar naj bi vplivalo na državno suverenost, okolijske standarde, človekove pravice in izumrtje dinozavrov. Seveda se – upravičeno – zanašajo, da njihovi volivci nikoli ne bodo prebrali dejanskega postopka po katerem potekajo takšne arbitraže. Ne bodo vam povedali, da si tako investitor kot država izbereta svojega arbitra, tretji pa se izbere na podlagi dogovora med obema strankama, njihovima arbitroma ali pa ga izbere arbitražno sodišče. Tako so stališča države povsem primerno zastopana, ne da bi se pri tem kršila načela mednarodnega javnega prava.

Niti vam ne bodo povedali, da je tajnost postopka med strankama v takšnih primerih nujna komponenta, ki poskrbi za zmanjšanje političnega vpliva znotraj države, katero investitor toži – to pa je konec koncev sam namen takšnih arbitraž: da se zaščiti investitorja pred svojevoljnimi,  unilateralnimi ukrepi posamezne države, kamor je investitor vložil svoje težko prigarana sredstva. Seveda stranka, ki v procesu propade ne bo ostala brez pravnega varstva: del strategije evropske komisije pri pogajanjih glede ISDS z ZDA je tudi ta, da se oblikuje pritožben organ, ki bi ponovno presojal zadevo na poziv stranke, ki z razsodbo arbitraže ne bi bila zadovoljna. S tega vidika pa ISDS kar naekrat ni več takšen baubau, kajne? Razen za tiste, ki ga gledajo skozi antikapitalistična, antiglobalistična očala in vehementno nasprotujejo vsakršni tuji investiciji na slovenski zemlji v prid Kučanovega, pardon nacionalnega interesa.


Kaj sploh še ostane nasprotnikom TTIP in drugih mednarodnih trgovinskih sporazumov? En velika demagoška kepa neznanja leve volilne sredine, ki bo pojedla vse, kar jim bodo politični mojstri skuhali. Verjeli bodo, da jim Vietnamci kradejo službe, da jih Monsanto zastruplja z genetsko spremenjeno prehrano, da bo Sony na ad hoc sodišču tožil njihovo domovino, ki bo na koncu ostala tako revna, da bodo morali njegovi vnuku v pokoju hodit prodajat vložene kumare pred parkirišča velikih supermarketov.

Kaj pa preostane nam, ki verjamemo, da je prosta mednarodna trgovina pot naprej in da smo ljudje najmočnejši skupaj, v sinergiji globalne vasi? Nič drugega kot to, da raznim Šoltesom tega sveta upamo kontrirati, ko govorijo stvari katerim najbrž niti sami ne verjamejo.

Monday, 30 January 2017


Evropska migrantska kriza je bila katastrofa kataklizmičnih razsežnosti za Evropsko Unijo in njeno okorelo birokracijo. Najbrž jo je stala tudi Velike Britanije. Tam so nacionalisti spretno izkoristili podobe gorečih šotorov, pohoda nepreglednih množic, s kamenjem prerešetanih gasilskih vozil – vse od teh so bile posnete v Sloveniji. Nemčija je delala račun brez krčmarja, ko si je nadejala, da bo milijon prišlekov takoj začelo študirati nemščino in tehnične znanosti, nakar se bodo brž zaposlili v Volkswagnovi lakirnici. Naivno so spregledali dejstvo, da pretežna večina prihaja iz sveta, kjer ljudje večinsko verjamejo, da je opustitev vere v boga vredna smrtne obsodbe, ljudje, ki kradejo pa se kaznuje tako, da se jim odreže roka. Evropske migracije niso bile pohod beguncev. Begunci so nehali biti begunci, ko so prispeli v varno Turčijo. Od tam naprej so postali ekonomski migranti. 

Cerarjeva vlada v svoji nepripravljenosti branjenja Schengena je pomembno prispevala k splošnem kaosu, čeprav je izvirni greh res bil nemški. Ko sem leta 2015 šel poročat o begunski krizi na Šentilju me je pričakal popoln kaos. Vojska, policija, gasilci, civilne organizacije – nihče zares ni vedel kaj počne. Migranti so hodili sem ter tja, zbegani in nemirni, medtem  ko so jih delavke rdečega križa pošiljale iz enega šotora v drugega. Koordinatorka, ki je urejala vrsto pred šotorom za popisovanje, mi je zabičala, naj jim ne govorim, da so že v Sloveniji - večina jih je bila namreč prepričanih, da so še na Hrvaškem. Če bi kateri od njih izvedel, da je na drugi strani že bogata Avstrija, bi to hitro pripeljalo do nemirov. Naslednji dan je do tega res prišlo, ko je skupina migrantov ugotovila, da stojijo pred avstrijsko mejo, nakar so na silo prebili kordon avstrijskih policistov, kateri niso imeli druge možnosti, kot da se umaknejo. Poceni slepilo mi je dalo vedeti, da jih hočejo naši organi čimprej poslati naprej čez avstrijsko mejo, v iskanju svetega grala štirimestne socialne podpore. Naval je bil absolutno prevelik, koordinacija zmedena, ljudi pa občutno premalo, da bi se dalo reko ljudi, ki se je vila skozi ves kompleks šentiljskega prehoda popisati dovolj temeljito, da bi imeli vsaj najmanjšo možnost odkriti med migrante pomešane evropske muslimane, ki so se vračali iz bojišč v Siriji in Iraku. Sledile so tragedije, ki smo jih vsi predeli. Pariz. Bruselj. Koln. Nica. Berlin. Kar nekaj krvnikov je prečkalo našo državo in se z lažnimi dokumenti prebilo do države, kjer so šli na zmenek z 72 devicami.

Manj kot dve leti kasneje je Trumpova administracija prepovedala potovanja v ZDA državljanom Iraka, Irana, Libije, Sirije, Jemna, Sudana in Somalije za (vsaj) naslednjih 90 dni (trajna prepoved za Sirijo). Nekateri na desnici mečejo klobuke v zrak. Predvsem tisti, ki imajo radi hashtage  #whitegenocide. Veliko jih bo reklo, da bi podoben ukrep morala EU sprejeti že dve leti nazaj. A, počasi s takšnim entuziazmom. Sredi migrantske krize sem jasno povedal, da je treba reko ljudi na meji s Hrvaško ustaviti, če želimo ohraniti suverenost evropskih dežel. In zdaj bom jasno povedal da je Trumpova prepoved diletantsko izpeljana traparija. Zakaj?

1)      Proces sprejema azilantov v ZDA je povsem drugačen kot evropska free-for-all veselica, ko so gruče migrantov pohodile slovenske in avstrijske policiste ter se po avtocesti odpravile v beli svet. Ameriški proces preverjanja je že zdaj drugi najbolj zahteven na svetu (takoj za Izraelskim). Ljudje, ki so čakali na azilantsko vizo, so bili preverjani tudi do 24 mesecev. ZDA niso bile nikoli bližnjica za Islamsko državo. Sistem je bil preveč zahteven, da bi se vanj splačalo vložiti katarsko-savdska sredstva, ki napajajo samotarske napadalce Islamske države. Sploh glede na to, da je socialist Trudeau že tedaj vso bližnjevhodno bratovščino nediskriminatorno vabil v Kanado, Merklova pa v Nemčijo.  

2)      Izvršilna prepoved, ki si jo je privoščil Trump je bila tehnično katastrofalno izvedena. Na letališčih vlada zmeda – najprej so domov pošiljali tudi ljudi z zeleno karto, potem je prišlo do ponovne ad hoc spremembe. Cariniki ne vedo natančno kako prepoved izvrševati. Natančnih navodil ni, tista, ki so se spreminjajo tako hitro kot Trumpovi tviti. State department ne želi zagovarjati Bele hiše v pritožbah, ki jih odvetniki v imenu pridržanih migrantov vlagajo na sodišča, torej je de iure in de facto prišlo do razkola v izvršilni oblasti.  Trump je javno povedal, da ne gre za prepoved za muslimane, le dve uri kasneje pa še, da bodo organi po dvigu prepovedi prednost dale krščanskim migrantom. Zraven si je izmislil, da so do zdaj migracijske službe v državo spuščale pretežno muslimanske begunce in skoraj nobenega krščanskega – statistika, ki jo vodijo državne evidence ga postavljajo na laž. Medtem so se od odloka distancirali tudi prominentni republikanci, na čelu z Lindseyjem Grahamom in Johnom McCainom. Le nekaj ur kasneje je tudi Rudy Giuliani potrdil, da ga je Trump prosil naj izvršilni odlok napiše tako, da bo legitimiral »prepoved za muslimane«. Ampak, če se že res gremo to igro potem bodimo vsaj konsistentni…

3)      11. septembra 2001 so se na letala, ki so poletela v Pentagon in newyorška dvojčka vkrcali državljani Savdske Arabije, Egipta, Libanona in Združenih Arabskih Emiratov. Vse omenjene države so izredno hvaležne proizvajalke svežih jihadistov. Nobene od omenjenih ni na Trumpovem seznamu prepovedanih držav. Niti od tistih katerih prebivalstvo več kot 80-odstotno podpira šeriatsko pravo (Afganistan, Pakistan, Katar,  Niger, Bangladeš). Če bi Trump z zamrznitvjo migracij iz potencialno nevarnih držav mislil resno, bi ukrep veljal tudi za uradne zaveznike, kjer se po mošejah s tihim vladnim soglasjem uči vahabitski islam in sistemsko sovraštvo do zahodne civilizacije in sekularnega življenja temelječega na humanističnih vrednotah.

4)      Večina teroristov, ki je morila po zahodnem svetu je imela evropski ali ameriški potni list. Mnogi so prišli nazaj iz bojišč v Siriji, nekateri se tja sploh niso odpravili in so svoj džihad opravili kar s pokolom nedolžnih civilistov. Noben državljan katere od zgoraj omenjenih v ZDA še ni storil terorističnega dejanja. Res je sicer, da se resnični teroristi radi pomešajo prav med begunce, a je tukaj zopet potrebno omeniti izredno strog ameriški proces preverjanja. Kar nekaj volkov samotarjev so ujeli že na meji – za razliko od evropskih organov, ki se očitno niso sposobni spopasti z varnostno situacijo. Bodo Američani po arbitrarno določenih devetdesetih dneh močno izboljšali svoj izvrsten sistem, ki ga izpopolnjujejo vse od napadov 11. septembra? Težko verjetno.

5)       Skrajni sunitski despoti samooklicane Islamske države v Siriji in Iraku,  dobivajo točno to kar si želijo. Njihovi poveljniki so  po poročilih že razglasili sveto zmago. S tem, ko predsednikov izvršilni ukaz pravno latentno nakazuje, da se bo dajalo prednost krščanskim beguncem, so dobili priročno legitimacijo retorike, da zahod proti muslimanom vodi novo križarsko vojno. Njihov modus operandi temelji na laži - ali če se izrazim sodobno na alternativnem dejstvu - da si zahod želi podrediti islamski svet. Trump, ki bo svoj mandat očitno oddelal kot da še zmeraj vodi svojo na alt-right volilni bazi temelječo kampanijo je za Islamsko državo vreden več kot zavzetje Bagdada in Damaska. Z njim so dobili lastnega antikrista, ki bo s svojimi potezami podžgal džihadstično slo, ki tli v srcu marsikaterega brezposelnega muslimana rojenega v EU ali ZDA.

Tragično je, da so protestni val, ki se širi po ZDA prevzeli skrajni RefugreesWelcome  anarholevičarji. Isti tip ljudi, ki po Sloveniji maha z zastavami Združene Levice, se bori proti kapitalu, neoliberalizmu, žici in zahteva odprte meje. Namesto, da bi izpostavili katero od povsem legitimnih pravnih in praktičnih pomislekov o odloku raje trosijo nekoherentne traparije o tem kako je »Amerika zgrajena na rokah imigrantov«. Prava frustracija je poslušat takšne krilatice, ko pa se tukaj vendarle ne gre za povsem navadne migracije. Obstaja kar precejšnja možnost, da se muslimanska populacija, ki v ZDA prihaja z novim migracijskim valom v pomembnih odtenkih razlikuje od tiste japonske po drugi svetovni vojni in vietnamske v sedemdesetih in da obstajajo zelo kredibilni pomisleki, da ta migrantski val zahteva točno to kar se je dogajalo že do zdaj (in kar bi se moralo dogajati v EU): namreč izredno ostro preverjanje prišlekov. Vietnamski, korejski, japonski, indijski, kamboški in drugi begunci, ki so se uspešno asimilirali v ZDA vsekakor ne verjamejo, da je treba zaklati človeka, ki je opustil vero v njihovo božanstvo. Ne verjamejo, da ženske niso človeška bitja. Ne verjamejo, da je včasih častno 8-letnega dečka opasati z dinamitom in ga poslati po slaščice v Tel Aviv.   Blaznost (tudi zmernega) islama je brez primerjave v sodobnem svetu in tudi o tem se je treba pogovarjati. A skrajneži na levi se militantno borijo proti temu. ravno tako, kot se alt-right srenja okoli Trumpa izvršilno bori narediti ta prepad med dvema svetovoma še globlji.

Tako je politični diskurz je orientiran le še okoli dveh skrajnosti: povsem odprte meje (kar je seveda za nacionalno entiteto povsem nevzdržno) in popolna prepoved migracij za ad hoc izbrane države, ki naj bi bile varnostno najbolj nevarne (glede na izbiro držav naj bi šlo za države, kjer divja vojna, čeprav le štiri zares ustrezajo temu kriteriju). Ta druga možnost, ki jo nekateri tako pozdravljajo, pa je v resnici skoraj enako nevzdržna kot tista prva anarholevičarska. V heterogeni skupini ljudi, ki si želijo v ZDA – kar je za iskanje azila veliko težja pot, kot skozi prerešetano kanadsko in evropsko sito – je ogromno ljudi, ki so se borili z ramo ob rami z ameriškimi vojaki. Najprej za osvoboditev Iraka izpod Sadamovih krempljev, desetletje kasneje še proti Islamski državi. Večina ljudi, ki so v tem trenutku v postopkih za ameriško vizo po azilni zakonodaji, je v preteklosti že sodelovala z ameriško vojsko na bojiščih ali pa vohunila proti skrajnežem. Med ljudmi, ki so bili včeraj impromptu poslani nazaj z letali so bili takšni, ki so s svojim delom leta nosili lastno rit na razpolago in reševali ameriška življenja. Pozabljeni liberalci, ki so si želeli izboriti svobodo izpod diktatorske opresije- tudi tisti, ki so prvi miroljubno protestirali proti Arabskim tiranom, preden so njihovo revolucijo ukradli verski despoti in Vladimir Putin.  Zelo površno in vsegliharsko bi bilo takšno skupino enačiti z reko ekonomskih migrantov iz Pakistana, Afganistana, celo Balkana, ki so pri Zavrču kurili šotore. Islamski reformisti bodo zdaj imeli veliko težje delo, ko bodo redkim a neprecenljivim  bližnjevzhodnim liberalcem dopovedovali, da jih zahod ne sovraži. 

A bodimo iskreni. Trump je otrok levice in njenega odnosa do islama. Ne, sploh ne trdim, da je inkognito demokrat (čeprav je včasih bil res registriran demokrat). Gotovo pa nikoli ne bi dobil takšne podpore, kot jo je, če ne bi ameriških volivcev osem let obdelovala radikalna regresivno levičarska struja. Se spomnite slovenskih institucij, ki so hotele na mehak način ljudem vsiliti z resničnostjo skregano vizijo islama? Mirovni inštitut, informacijska pooblaščenka, Radio Študent, gverilski pogrom Zlovenija…. Vsi so po internetu lovili ljudi, ki so si upali o islamu naliti čistega vina. Izpostavljanje absolutne nekompatibilnosti dobesedne interpretacije islamske dogme z zahodnimi vrednotami je bilo medijsko stigmatizirano, v nekaterih primerih celo nezakonito kazensko preganjano. Tak levičarski modus operandi levičarjev Slovenci (kot nič drugega) nismo izumili sami. 

Dom le tega so ZDA. Tam je kultura parazitske, vseobsegajoče politične korektnosti, ki duši svobodo govora zrasla na kolidžih in univerzah in se počasi pretakala v mainstream. Dušenje kontroverznih javnih razprav je tam padlo na plodna tla zaradi rasne napetosti v talilnem loncu ogromne federacije. Nevroza se je začela tako, da se najprej ni bilo mogoče pogovarjati o pretiranem zanašanju domorodnih Američanov na reparacijske socialne transferje, nato o genetskih nasilnih tendencah temnopoltih prebivalcev (celo mednarodno priznane znanstvene študije iz podobnih tematik, so v ZDA naletele na kulturni, politični in sociološki tabu). Kulturno pogojena zapoved kritiziranja islama je bila le logična posledica izvirno rasne nervoze. Nič nenavadno ni bilo, da so se kritiki islama v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih že otepali stigme »rasizma«. Nikogar ni več zanimalo dejstvo, da islam ni nacionalna entiteta in da imajo Katarec, Indonezijec, Bosanec in Somalijec izredno malo skupnega, razen vere v istega boga. 

Ker so verjeli v isto ideologijo, je bilo treba njihova s sodobno civilizacijo skregana prepričanja skupinsko zaščititi. Še danes je prijatelj na Facebooku vlekel absurdno analogijo med islamsko mizoginijo (izpostavil sem šeriatsko določilo o pretepanju žensk) ter zahodnimi nasilneži in pijanci, ki pretepajo svoje žene. Povprečnemu človeku že en podoben dialog dvigne pritisk. Predstavljate si kako so se Američani počutili skozi desetletja hinavskega vsiljevanja podobe sveta, ki nima nobene povezane z resničnostjo v kateri živimo.  Predstavljajte si kako so se počutili liberalni (morda celo ateistični) muslimani, ko so se skrivali pred starši, ki so jih hoteli ubiti zaradi apostazije, medtem, ko so  morali poslušati sluzavo apologetstvo s strani sekularnih zahodnjakov, ki bi jih morali braniti.

Takšno stanje enostavno ni bilo trajno vzdržno. Slej kot prej bi ljudem prekipelo. Odlično bi bilo, ko bi svojo jezo in frustracije prenesli v kakšnega drugega - bolj uravnoteženega, manj antiglobalističnega, manj impulzivnega,  a še zmeraj dovolj odločnega - kandidata na desni. Zdaj pač je tako kot je, vsaj do leta 2018, ko bo skoraj zagotovo zaprisegel predsednik Pence. A Trump ni nobena anomalija anomalija. Trump je ogledalo regresivne levice. Ko se pogledajo vanj vidijo sami sebe in svojo hinavščino.  Sami so ustvarili to skrajno bipolarnost. Zaradi njih se je odcepila Velika Britanija. Zaradi njih je zaprisegel Trump. Zaradi njih je Francozom na naslednjih volitvah ostala izbira le še med nacionalistko, rusofilom in trdim socialistom. In zaradi njih je Islamska država včeraj dobila najpomembnejšo bitko v svojem mladem življenju. 

Tuesday, 24 January 2017


Inauguracije je konec. Levica je bila (vsaj)  za štiri leta odpuščena. Republikanci so mešanih občutkov, Malce vzhičeni zaradi popolne izvršilne in zakonodajne prevlade v državi, malce nervozni zaradi Trumpove impulzivnosti in splošne nepredvidljivosti. Uravnotežena razprava o predsedniku, ki deli mnenja tako zelo kot Trump je skoraj nemogoča. Eni ga poveličujejo kot skoraj polbožjega odrešenika ameriške suverenosti, drugi vlečejo dokaj neposrečene analogije z Weimarsko republiko in vzponom nacistične stranke.
Seveda je jasno, da ga poražena regresivna levica na prvo žogo primerja s Hitlerjem in Mussolinijem, saj je to vendar osnova globalne antifa retorike: vsak, ki ga ne marajo/ne razumejo/ni socialist je Hitler. Prav tako je več kot pričakovana post-inauguracijska šok-terapija anarhistov, feministov, socialistov in drugih zbranih anarholevičarjev tega sveta, ki so po Washingtonu in drugih mestih po ZDA nasilno protestirali in občasno uničevali lastnino, zraven pa vpili kako so za enakopravnost, zmernost in strpnost. Ti ljudje so mešanica plačancev levičarskih nevladnih organizacij in ostankov ljudske nervoze, ki jo je s svojim razpihovanjem latentnega rasizma za sabo pustil Obama. Kot taki so v debati o tem kaj Trumpovo predsedstvo pomeni za ZDA irelevantni.
Na drugi strani mi nekateri prijatelji na desni dopovedujejo, da je Trump novi Roosevelt, trumponomika pa New Deal za 21.stoletje. Drugi, da je novodobni Reagan, ki bo Putina prisilil v manj agresivno mednarodno držo. Sam sem – po pričakovano populističnem govoru, ki je gorečim podpornikom serviral tapravo dozo patriotizma, intervencionističnih parol in  lažne smešno distopične podobe ZDA – pretežno na strani republikancev v senatu. Vzhičen ker je vsaj za enkrat konec razvrata regresivne levice v najpomembnejši demokraciji na svetu, živčen zaradi  protekcionistično-izolacionističnih parol. Takšnega veselja kot velik del slovenske desnice ne delim povsem, saj bi drugače težko še naprej trdil da sem libertarni desničar. A o tem kasneje.
Občutki so torej mešani. Jaz, Paul Ryan, pregovorni WallStreet, direktorji velikih multinacionalk in vsi zlobni kapitalistični enoprocentniki tega sveta (i.e. tisti, ki zaslužijo več kot 30.000€ bruto dohodka letno) si skupno grizemo nohte v grenko-sladkem pričakovanju nepričakovanega. Kaj se bo zgodilo ob tako nepredvidljivi administraciji zares ne ve prav nihče. Ne želim ga povzdigovati v zvezde. Hkrati ga ne proglašam za samodržca. Lahko se pa vendarle razpišem vsaj o tem kaj si od njegove administracije želim in po malem tudi tiho pričakujem (od dobrih, pa do slabih napovedi):

Najprej najbolj zanesljiva napoved: Trump se bo v mednarodni diplomaciji vedel povsem drugače, kot so se politično korektni predhodniki. Ob smrti Castra je le tega zgodovinsko kot prvi novodobni predsednik države kakšne od evro-atlantskih zaveznic označil za morilca in tirana. Nobenega sramotnega sikopantstva, ki sta ga bila do pokojnega diktatorja  sposobna Obama in Trudeau. Tudi s telefonskim pogovorom s predsednico Tajvana zaradi katerega so nekateri novinarji napovedovali najmanj začetek tretje svetovne vojne ni nič narobe. Kitajska je ob Obamovi pacifistični drži postala pravi regijski plenilec, Xi Jinping pa azijski Putin. Z navezovanjem diplomatskih stikov s Tajvanom in prenehanjem absurdne politike priznavanja Ene Kitajske je bilo poslano jasno sporočilo, da se stari status quo ante bellum neformalni dogovori ne bodo več upoštevali. To je dober znak, da bo Trumpova administracija ostrejša do kitajskega ekspanzionizma v južnokitajskem morju, splošne politične korektnosti pa bo konec. Če bo diplomatsko nadaljeval v enakem stilu bo to velika osvežitev v zatohlem prostoru mednarodnih odnosov, ki so jo do zdaj namesto demokratično izvoljenih voditeljev začinili predvsem risankasti samodržci tipa Kim, Putin, Castro, Gaddafi, Arafat. Končno ima tudi evro-atlatntski svet nekoga, ki najprej govori in nato razmišlja, hkrati pa si lahko dolg jezik tudi privošči, saj ima za sabo najmogočnejšo vojsko v zgodovini človeštva.


Republikanci bodo pod okriljem Trumpa skoraj zagotovo zavrnili Affordable Care Act, t.i. Obamacare, ki je v slogu najboljših komunističnih diktatur uvedel socialistično uravnilovko, ki ureja neučinkovito javno zdravstvo. Zaradi tega so se zavarovalne premije za nekatera zdravila in storitve dvignila z več-sto odstotnimi skoki, kot osnovne potrebščine v kakšni Venezueli. Karkoli bo nadomestilo Obamacare bo skoraj zagotovo boljše, bolj liberalno in bolj prostotržno naravnano, kar je vsekakor pozitivno, tako za revne, ki bodo še zmeraj deležni javnega zdravstva, kot srednji sloj, ki bo zaradi večje konkurence med ponudniki zavarovanj in manj državne regulacije znižal ceno zavarovalnih paketov.


Znižanje davkov in naložbe v infrastrukturo. Trump – kot skoraj vse republikanske administracije in vse desne vlade v zgodovini človeštva – bo znižal davke. Davek na dobiček bojda kar za 20-odstotkov – tudi za t.i. sole propietors (samostojne podjetnike). Na novo rojeni keynesianec in velik podpornik II. tira Jože P. Damjan v zgodbi vidi zaroto zasebnih investitorjev, ki bodo nove infrastrukturne projekte gradili le zaradi davčnih vzpodbud, te pa se bodo zažrle javni proračun do take mere, da bodo potrebni rezi v javni sector in predvse socialo. pravzaprav sploh ne dvomim, da se bo Trump megalomanskih infrastrukturnih projektov hotel lotiti v maniri Jankovićevih Stožic, kjer bi na koncu davkoplačevalci neposredno in posredno reševali nasedle projekte.

Damjan pa vendarle pozablja, da ZDA niso Slovenija in da tam v službah, ki bdijo nad proračunom in javnimi investicijami ne vladajo postkomunistični aparatščiki, katerih naloga je “kuhanje” bilanc. Čez lužo jih tudi pod svetovnonazorskimi demokrati ni nikoli bilo prav nič sram rezati projekte, ki so se nemarno razbohotili in za večkrat presegli proračun: nekoč bogata NASA danes dobi izredno skromen delež BDPja, več sredstev se nameni učinkovitim zasebnim vesoljskim agencijam. Število naročenih lovcev nove generacije F-22 so po težavah s proizvodnjo in večkratnih presežkih budžeta oklestili iz 750 na manj kot 200, kljub temu da je imel proizvajalec Lockheed Martin na svoji strani zelo močne lobije, ki so poskušali vplivati na senat. ZDA torej ni država sredi Balkana, kjer veljajo pravila lokalnih oligarhov, katerih korenine segajo vse tja do izvirnega greha leta 1945.

Če bo hotel Trump graditi, se bo moral za to prekleto potruditi in predstaviti smele načrte za poplačilo davkoplačevalcev. Če bo hotel zniževati davke se bo moral temeljito spoprijeti z ogromnim okorelim strojem ameriške birokracije. Če mu bo uspelo znižati davke tudi zasebnim podjetnikom, hkrati pa skrčiti potratni javni sektor kot je napovedal, potem bodo učinki vsekakor blagodejni za celotno gospodarstvo.


V skladu s prvo točko opustitve politične nekorektnosti se bo spremenila retorika o Bližnjem Vzhodu in radikalnem islamu v zahodnem svetu. Predvsem se ne bo več sprenevedalo o Izraelu. Zdaj bo jasno izraženo dejstvo, da je Izrael edina postojanka evro-atlantske civilizacije sredi morja povsem drugačnih ljudi, trajno ujetih v 5.stoletje našega štetja, ki si želijo živeti pod šeriatskim pravom. Kar bo najbrž dokaj težko prebavljivo za antisemitske navdušence nad Trumpom.

Hkrati bodo napadi skrajnežev, ki bojujejo večni džihad z zahodno civilizacijo iskreno označeni za to kar zares so: islamski. Skoraj tretjina trumpovih volilcev se je zanj odločila, ker se jim je zdelo, da se je v sodobnem svetu nemogoče iskreno pogovarjati o islamu, ne da bi bili pri tem označeni za rasista. Od te administracije pričakujem, da bo končala Obamovo sprenevedanje, ko je ob vsakem novem pokolu namesto radikalnega islama napadel ustavno pravico do nošenja orožja, zelo očitno lucidne teroriste, ki so natančno vedeli kaj si želijo pa opisal za duševno motene. Regresivna levica svari pred srdom zmernih muslimanov, ki se bodo zdaj počutili družbeno odrinjene in tako bolj izpostavljeni radikalizaciji. Sam mislim, da je iskren pogovor o islamu natančno to kar svetovna muslimanska skupnost potrebuje. Kristjani so ga imeli nazadnje prav v ZDA, ko je Washington podpisal deklaracijo o neodvisnosti in cerkev tudi uradno ločil od države. Primerno je, da ga imajo v zibki sodobne civilizacije tudi muslimani. Trumpova brezobzirnost bi utegnila biti njihova SSS (ShortSharpShock) metoda do razsvetljenja in vstopa v svet racionalnosti in znanstvenega spoznanja, kjer že dolgo prebivamo preostali prebivalci planeta.


Zaenkrat vse super. Od tukaj naprej pa se začne grizenje nohtov. Poleg vseh dobrih stvari Trump s sabo prinaša cel kup nepotrebne navlake naravnosti iz skrinjice predvojnega socializma. Rad bi raztrgal trgovinske sporazume, kot so NAFTA, TPP in še nedonošen TTIP. Ti so lahka tarča za tiste populiste, ki z njimi mahajo množicam brezposelnih fah-idiotov, katere je globalizacija pustila na stranskem tiru, češ“NAFTA je vzela vaše službe, ko so multikorporacije tovarne preselile v Mehiko.” Že prav, a namerno spregledajo dejstvo, da je outsourcing resničnost globalnega sveta, na katerega se da povsem uspešno pripraviti (Silicijeva dolina je izvrsten dokaz, da se da gojiti kulturo visoke tehnologije in visokih donosov tudi doma).

Še bolj je pomembno, da se bodo industrije z izredno tankimi maržami vrnile le ob grožnji s tarifami, ki bodo skozi WTO proglašene za nelegalne, hkrati pa bodo sprožile trgovinsko vojno katero bodo ZDA kot gospodarstvo, ki je življenjsko odvisno od izvoza v EU in Azijo izgubilo. Trgovinska vojna s kapitalistično, a vseeno režimsko totalitarno Kitajsko, kjer imajo delavci veliko manj pravic kot ameriški sindikalno razvajeni srednjerazredniki  bi bila katastrofalna za obe državi. Na koncu takšnega spopada bi bil ves svet bolj reven, Kitajska pa še bolj ekspaznionistična kot je danes, saj bi v boju za obstanek na oblasti manko gospodarske uspešnosti mašila z netenjem nacionalističnih tendenc.

Ekonomska realnost veli, da si družbe – ki vendarle obstajajo zaradi dobička, prav tako kot delavec dela za plačo – ne morejo privoščiti, da bo preplačan, a nič kaj bolj učinkovit ameriški delavec izdelek naredil za 2000 ameriških dolarjev, ko pa bi ga lahko Mehičan enako kvalitetno za 500, Vietnamec pa za 200 dolarjev. Japonski proizvajalci avtomobilov so sicer dokazali, da se da vsaj avtomobile proizvajati tudi v ZDA, vendar le ob naprednem cenovno učinkovitem japonskem sistemu proizvodnje (The Toyota Way), kateremu veliki trije ameriški proizvajalci že desetletja ne morejo parirati. Možnost proizvodnje v ZDA in ohranjanja modroovratniških poklicev seveda je – a le tedaj, ko bomo potrošniki pripravljeni kupovati Ford Focus za 50.000, iPhone za 1500 in Whirpoolov hladilnik za 5000 dolarjev. Potrošniško sponzorirana sociala pa v globalni kapitalistični družbi enostavno ne more biti pot v blaginjo in upam, da se Trump – ali pa vsaj njegova administracija – tega dobro zaveda. Povsem možno je, da je s  predvolilnimi obljubami le hranil brezposelne kovinarje, strugarje, ključavničarje,  rudarje in druge poklice, ki jih je visokotehnološki svet v razvitih državah odplaknil na smetišče zgodovine. 

Ni bilo naključje da je senator Bernie Sanders – predstavnik stare predsovjetske socialistične šole izjavil, da bo Trump vlekel poteze, ki so vsaj na videz všečne. Saj so to vendar enake poteze, ki bi jih vlekel tudi Sanders sam.  Trump je takšen populizem v volilni kampanji potreboval, drugače nikoli ne bi dobil ključnih elektorskih glasov  tradicionalno demokratske populacije držav rust belta, katere je najbolj prizadelo dejstvo, da si avtomobilske družbe ne morejo privoščiti plač držav prvega razreda za tretjerazredna dela brez protekcionističnega natega potrošnikov (za razliko od nemških proizvajalcev, ki si lahko zaradi večstoletne tradicije mehanske odličnosti pojma Made in Germany izdelavo vsaj delno privoščijo doma).

Če bi si volivci republikancev želeli industrijski protekcionizem bi volili Sandersa. Upam, le upam lahko, da je protitržni šov samo predstava za volilno bazo Trump-socialistov (ki so se nekoč imenovali Raeganovi demokrati). Začelo se ni prav dobro. Trump je že drugi dan izstopil iz TPP, ki bi v državo prinesel več kot 100 milijard svežega kapitala, skoraj milijon novih delovnih mest,  kitajske družbe pa prisilil, da bi postale bolj konformne z mednarodnimi standardi, kar bi posledično bilo dobro tudi za ameriške družbe. Zdaj se bodo morale ZDA pogajati z vsako pacifiško državo posebej (podobno kot Velika Britanija v primeru trdega Brexita), kar bi lahko trajalo desetletja, vlak katerega vodi kitajska lokomotiva pa bo medtem odpeljal naprej. Upajmo, da se bo napovedana reforma sporazuma NAFTA obravnavala z več pragmatizma in manj kavbojske impulzivnosti. Za razliko od Raegana in Thatcharjeve njemu ne svetuje Milton Friedman ampak – vsaj zaenkrat – cel kup ekonomskih demagogov. Še zmeraj pa upam da ga bodo ekonomske realnosti preusmerile na pravo pot, stran od državnega intervencionizma tridesetih let prejšnjega stoletja.

Za konec pa tisto kar se sredinski desničarji najbolj bojimo. Trumpove povezave s faux-demokratično diktaturo v Kremlju. Verjamem varnostnim službam, ki govorijo, da si je Putin s hibridno vojno “kupil” ameriške volitve – na koncu je (po prvotnem pljuvanju po ameriških vohunih) rusko vmešavanje priznal tudi Trump sam. V to sem verjel že pred poročilom varnostnih služb, ko sem podrobno prebral kakšne prepričljive dokaze za vdor hekerjev povezanih z ruskim režimom so imeli strokovnjaki za internetno varnost, ki so preiskovale vdor v strežnike nacionalnega komiteja demokratske stranke. Povezava med vedno bolj očitnim ruskim vohunom (Assange), njegovo kremeljsko sponzorirano platformo za napad na evroatlantski svet (Wikileaks),romunskimi hekerji  kateri so sami priznali, da delujejo po diktatu Kremlja in dvema neodvisnima enotama ruskih visokotehnoloških vohunov je že tako jasna, da bi jo spregledal le človek, ki si ne želi videti resnice.

Res je, da Rusi niso sami napisali škandaloznih e-mailov ekipe Hillary Clinton, ki so jo komprimirali. Pa tudi, da je bila Hillary Clinton najslabši demokratski kandidat od Georga McGoverna pred 43 leti in je z amaterskim kršenjem varnostnih protokolov, izumetničim obnašanjem, brezsramnim laganjem in splošno antipatijo tudi sama krepko pripomogla k porazu.

A ni dvoma, koga so si Rusi želeli v Washingtonu. Kot tudi ni dvoma, da so poleg demokratskih gotovo vlamljali tudi v republikanske serverje, zdaj pa pridobljene podatke hranijo kot priročnega jokerja pred Rusiji nenaklonjenim potezam Ameriške administracije. Zelo zaskrbljeni smo tisti, ki poslušamo Trumpove napovedi o tem kako postaja NATO nepomembna organizacija, o tem kako bi morale vse članice plačevati svoj delež, če si želijo da jim ZDA stojijo ob strani in da mu ni mar če EU razpade. Prav tako se počutimo nelagodno, ko defacto diktatorja Putina opisuje kot izrednega človeka, hkrati pa njemu in njegovemu vohunu in PR trolu Assangu verjame bolj kot lastni CIA. Tudi dejstvo, da je bivši direktor njegove kampanje v zelo prijateljskem odnosu z Putinovimi aparatščiki in da so tudi Trumpu samemu nepremičninske projekte sofinancirali Putinovi oligarhi ni nepomembno. Živimo v časih, ko je ruski medved lačen, provladni mediji v Moskvi pa se že sprašujejo ali je čas da po Adolfovi poljsko/češki metodi “zaščitijo” ruske manjšine v Litvi, Latviji, Finski in Estoniji.

V takšnih časih je proruski, evroskeptični ameriški predsednik zadnja stvar, ki jo svobodni svet potrebuje. Sicer je dobro, da je Trump povsem brezsramen in trenutno v popolnem prepričanju, da mu noben medijski škandal ne more do živega, odkar je preživel afero grab-her-by-the-pussy. Potemtakem ga bodo Rusi težko izsiljevali. Tudi v Moskvi se – kljub nedavnemu vsesplošnemu slavju ob objavi rezultatov –  bojijo njegove nepredvidljivosti kar se nekako ilustrira v dejstvu, da se režimsko trobilo Russia Today ograjuje od trumpomanije s članki, ki ga prikazujejo kot klovna.

 To vzbuja upanje, da se stric Vlado začenja spraševati, če si ni morda kupil mačka v žaklju. Ali pa je morda podcenjeval dve stoletji star institut ameriške demokracije ter robustne institucije zavor in ravnovesij. Amerika tudi pod Trumpom ni le Trump, tako kot je Rusija pod Putinom le Putin. Ameriški senat in predstavniški dom nista Združena Rusija in šahovska figura Medvedev.  Morda mu je to postalo jasno z imenovanjem Rusiji izredno nenaklonjenega upokojenega generala »steklega psa« Mattisa za obrambnega ministra. A za enkrat je v romanci med Putinom in Trumpom še zmeraj ogromno razloga za nelagodje. Trump sam bo moral s konkludentnimi dejanji poskrbeti, da ga ljudje ne bodo jemali za kremeljsko babuško.


Trump ni ne Hitler, še manj pa Reagan. Kot vsakega predsednika ga bodo zaznamovali ljudje s katerim se bo obdajal. Reaganove vlade ni vodil Ronald Reagan ampak Caspar Weinberger, Jeane Kirkpatrick, Milton Friedman in drugi. Ljude na obeh straneh ideološke daljice – tisti z desnimi hvalospevi in drugi s histeričnimi levičarskimi izbruhi zgražanja – se tega večinoma ne zavedajo. Trumpova narcisoidnost, pompozni mačizmo, egocentričnost, odločnost, pohlep, močno izražen Dunning-krugerjev sindrom in druge osebnostne lastnosti ne bodo zaznamovale njegove administracije. Zaznamovali jo bodo Mike Pompeo, Nikki Hayley, Steven Mnunchin, James Mattis in drugi.

Pri vsej zadevi je najbolj tragično  kako zelo politično pristranski so ljudje. Resnica ni pomembna. Resnične so tiste zgodbe, ki potrjujejo lastno pristranskost. Podpornikom Trumpa ni pomembno, da nevarno koketira z zadnjim globalno pomembnim samodržcem. Nasprotniki Trumpa brezpogojno verjamejo skrbno medijsko sproduciranim govoricam, da novi predsednik  na skrivaj podpira rasistične organizacije in sovraži temnopolte. V ZDA takemu pojavu pravijo “bipartisan hackery”. Žalostno je da je podobno vzdušje zajelo tudi slovensko desnico. Celo do take mere, da smo zdaj tisti, ki Trumpa ne častimo po božje že označeni za socialiste, levičarske plačance in (ta mi je najbolj všeč) udbaše.  Samo čakam kdaj bodo začeli tudi uradno podpirati Putina in skupaj z Združeno Levico marširati po ulicah v protest proti TTIP. Upam lahko le, da jim Trumpova administracija za kaj takega ne bo dala niti priložnosti.  


Za konec pa še bonus, a dokaj zanesljiva napoved: Slovenija bo tudi pod Trumpom ostala socialistični osamelec sredi Evrope. Tukaj ne bo vrha Putin-Trump. Tukaj se ne bodo pogovarjali o miru na Bližnjem Vzhodu. Tukaj ne bo multilateralnih pogovorov EU-ZDA. Malce zaradi tega, ker imam močan – a priznam, da nepotrjen – čut, da je Melaniji malo mar za Slovenijo, pa tudi če ji je, je pač tako, da 70 letni nepremičninski mogotci iz Manhattana ne poslušajo svojih 25 let mlajših žena.

V veliki meri pa zato, ker je trenutna leva koalicija počela vse možno, da se je pri Američanih ustrelila v nogo: od gojenja sistemskega antiameriškega vzdušja znotraj koalicije (podmladki koalicijskih strank nimajo nobenih zadržkov ZDA označiti za največjo oviro za svetovni mir) do smele poteza naše veleposlanice v Nemčiji, ki je sponzorirala slovenski antitrumpovski razvrat na LGTB paradi v Berlinu. Ljudje, ki za administracije organizirajo uradne dogodke pa gotovo še niso pozabili kaj se je leta 2012 zgodilo v Dražgošah, ko je proti ZDA kot »svetovnemu hegemonu« grmel levi stric Stanovnik. No vsaj Sevničani so izkoristili ponujeno podjetniško priložnost in se začeli tržiti. Nekateri so tako potezo označili za šlepanje na umetni slavi rojakinje, a na drugi strani lahko vsaj rečemo da duh podjetništva in smisla za utilizacijo prostega trga v Sloveniji po boljševiški tragediji iz leta 1945 še ni povsem preminil.